Začetki kemičnega čiščenja segajo v začetek 19. stoletja. Takrat so namreč bogati in vplivni ljudje želeli svoja draga oblačila, ki jih niso mogli več enostavno oprati v vodi,  prav tako imeti čista. V tistem času pa je bilo madeže možno odstraniti le z drgnjenjem, ali pa so oblačila enostavno na novo prebarvali.

Izročilo govori o tem, da je takrat znani francoski barvar oblačil Jolly Belin po naključju prišel do čiščenja s topilom. Vajenec je namreč po nesreči prevrgel terpentinsko svetilko in tako se je ves terpentin iz nje razlil po krilu. Da bi jo rešil, je g. Belin obrisal krilo in ga obesil na obešalnik na prosto, da se posuši. Naslednji dan je začuden ugotovil, da je krilo na mestu kjer je bilo polito s terpentinom, bilo čisto in blago je bilo ponovno gladko. Tako je prišel do ideje, da je namakal celotna oblačila v terpentin in jih tako čistil. Ker pa je terpentin zelo smrdel, ga je kasneje nadomestil benzol, še kasneje pa težki bencin. Z njim pa je prišla tudi težava – nevarnost eksplozije. Tako so stroji oblačila, ki se sicer niso smela prati očistili, vendar pa se tudi mnogokrat »poslovili« z velikim pokom…

V začetkih prejšnjega stoletja so se pričeli uveljavljati negorljivi trikloreten in tetrakloreten-imenovan kasneje perkloretilen (PER). Zunanja centrifuga in sušenje na zraku se je z razvojem strojev prenehala in tako je počasi prišlo do čiščenja suho do suhega (suha oblačila se dajo v stroj in po postopku čiščenja se prav tako suha vzamejo ven). Zato se je lahko tudi velik del čistila z raznimi postopki ohranil v stroju in tako uporabil večkrat.

V začetku 60 let se je pričelo uveljavljati fluorokloroogljikovo topilo (FKOT). Bila so prijazna do oblačil in so se že pri zelo nizkih temperaturah s pomočjo destilacije vrnil čisti nazaj v rezervoar za naslednje čiščenje. Do ljudi so bila zelo prijazna. Imeli pa so eno zelo veliko slabost, katera jih je stala nadaljnje uporabe – uničevala so ozon. Zato so jih v začetku 90-ih let popolnoma prepovedali.

V iskanju alternative FKOT-u in PER-u so razvili ogljikovodikovo topilo – kratko imenovano OVT. Ima zelo podobne lastnosti kot FKOT – zelo prijazen do oblačil in ljudi, je pa okolju neškodljiv (ni strupen, ne razgrajuje ozona,…), ima pa slabo lastnost, da je ponovno gorljiv. Toda z razvojem novih strojev so tudi to težavo uspešno odpravili. Tako se sedaj v svetu ob zamenjavi starih strojev skoraj izključno montirajo stroji na OVT.